Hiperaktivna motnja pomanjkanja pozornosti (ADHD) je bila prvič opisana leta 1902, raziskave pa se nadaljujejo še danes.
Tukaj je nekaj najnovejših študij. 21. stoletje je bilo priča odkritju številnih redkih in pogostih genskih variant, povezanih z motnjo hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti (ADHD). Namen tega selektivnega pregleda je preučiti genetske ugotovitve iz zadnjih 5 let in preučiti njihove posledice za konceptualizacijo ADHD in prihodnjo klinično prakso. Nedavna odkritja razkrivajo močno genetsko prekrivanje med ADHD in motnjo avtističnega spektra (ASD) ter intelektualno prizadetostjo.
Kakšne so posledice ADHD?
S tehnološkim napredkom, znižanjem stroškov in obsežnim sodelovanjem, tako da so na voljo zelo velike velikosti vzorcev, so raziskovalci lahko raziskali različne razrede genetskih variacij v celotnem genomu.
- Otroci z ADHD imajo pogosto težave z odlašanjem ali zaviranjem svojih odzivov. Namesto tega po navadi živijo v trenutku in se na ta trenutek odzovejo takoj brez razmišljanja. Da bi otrok vzpostavil povezavo med določenim vedenjem in posledico, se mora znati ustaviti, premisliti o dogodkih in svojih čustvih, pretehtati posledice svojega vedenja in nato dovoliti, da te misli usmerjajo njegovo odločanje o vedenju.
- Za mnoge otroke z ADHD je pogosto prekinjena povezava med razmišljanjem in reagiranjem. Ko se zdi, da se vse zgodi naenkrat, se odzovejo impulzivno, ne da bi pri svojem vedenju uporabili informacije o preteklih izkušnjah. Zato se zdi, da se otroci z ADHD ne učijo iz preteklih napak tako enostavno kot njihovi vrstniki.
https://www.youtube.com/watch?v=vQRh_VMA7Vc
Kako otroke z ADHD naučiti odgovornosti in samozavedanja
Motnje v delovnem spominu lahko povzročijo tudi težave pri »videnju, kaj je pred nami«. Z drugimi besedami, otrok ima lahko težave z ohranjanjem ustreznih informacij, ki pomagajo pri odločanju o prihodnjem vedenju. Poleg tega lahko otroci z ADHD doživijo zamudo pri razvoju notranjega jezika – pomeni kako si neko stvar zamislimo preden jo izvedemo – glas v naši glavi, ki nam pomaga »govoriti« sami s seboj, razmišljati, kaj bi morali narediti, in nato uravnavati svoje vedenje.
Povezovanje vedenja in posledic
Ko imate otroka, ki razmišlja in se odzove impulzivno, je koristno, če lahko posredujete in zagotovite:
- namige,
- opomnike,
- spodbude in napotke na točki delovanja – v trenutku, ko mora vaš otrok (premisliti) zavirati vedenje, da bi izpolnil zahtevne situacije.
Vaše takojšnje povratne informacije o njihovem vedenju – opozarjanje, krepitev in nagrajevanje otroka, ko pokaže vedenje, ki ga želite videti, ter zagotavljanje blagih ukorov in preusmeritev, da ga spravite nazaj na pravo pot, ko se začne v neprimernem vedenju.
Pomagajte svojemu otroku, da se “ustavi in premisli” ali “zavira”, preden se odzove. Pri tem načinu se dostikrat uporablja senzorna integracija, kjer se skozi določene dražljaje procesirajo »inputi«, ki jih otrok v danem momentu potrebuje. Vaše poučevanje in usposabljanje na tem področju bo vašemu otroku pomagalo razviti tudi več samozavedanja. Bolj ko se vaš otrok zaveda in usklajuje s situacijo, večja je verjetnost, da bo otrok povezal vzrok in posledico ter uporabil znanje za usmerjanje svojega vedenja.
Bodite prepričani, da dosledno sledite posledicam. Povratne informacije je treba zagotoviti takoj in pogosto. Z lahkoto določite smernice, ki bodo vašemu otroku pomagale vedeti, kaj lahko pričakuje. Te strategije pomagajo ohranjati predvidljivo okolje vašega otroka.
Je ADHD deden?
Že desetletja je znano, da je ADHD zelo deden. Ocene dednosti so v razponu od 60 %–90 %. Študije dvojčkov so pokazale močno genetsko prekrivanje z drugo otroško psihopatologijo, najbolj izrazito pri vedenjskih težavah, kot je motnja vedenja.
Dejansko je ADHD dolgo veljal predvsem za vedenjski problem. Vendar pa so novejše genetske študije poudarile njegovo nevrorazvojno motnjo. ADHD, tako kot motnja avtističnega spektra (ASD) in intelektualna prizadetost ter druge nevrorazvojne motnje v otroštvu, se običajno začne zgodaj, ponavadi kaže stabilen klinični potek, ne pa remitentnega in ponavljajočega se, in ga običajno spremljajo zgodnji nevrokognitivni primanjkljaji.
Kako se ADHD prekriva z avtizmom in intelektualno prizadetostjo?
Nedavne študije družin z dvojčki, ki temeljijo v nacionalnem registru, so omogočile preiskavo diagnoz in ne lastnosti ter so razkrile močno družinsko in genetsko prekrivanje med ADHD in ASD. Ta združenja so bila najbolj izrazita pri posameznikih z višjim delujočim ASD in ne z nizko delujočim ASD (z intelektualno prizadetostjo).
Čeprav je prekrivanje ADHD in ASD znotraj posameznika in znotraj družine zdaj sprejeto, je bila diagnoza ADHD ob prisotnosti avtizma prepovedana. Nedavne genetske ugotovitve so izpodbijale tudi zgodovinsko zadržanost pri diagnosticiranju ADHD pri posameznikih z motnjami v duševnem razvoju in o vključitvi tistih z nižjim IQ v genetske študije.
Vedno je bilo ugotovljeno, da je ADHD močno povezan z nižjim IQ in intelektualno prizadetostjo. Populacijske dvojne študije IQ in sposobnosti učenja (npr. bralne sposobnosti) so dosledno ugotovile, da je bila večina korelacije s simptomi ADHD razložena s skupno dednostjo.
Raziskave ADHD in IQ-ja
Ena nedavna družinska študija, ki temelji na registru, je odpravila to vrzel s preučevanjem diagnoze ADHD in intelektualne motnje. Avtorji so ugotovili, da je bila večina korelacije med ADHD in
motnjami v duševnem razvoju pojasnjena z genetskimi dejavniki (ocenjeno na 91 %), razen v primeru globoke motnje v duševnem razvoju. Te ugotovitve ponovno kažejo na nevrorazvojno naravo ADHD in so pomembne za znanstvenike in klinike.
V preteklosti, čeprav so bili posamezniki z nižjim IQ ali intelektualno motnjo izključeni iz študij ADHD, to ni veljalo za študije shizofrenije in avtizma. To pomeni, da raziskave ADHD, vključno z raziskavami odkrivanja genov, z nekaterimi izjemami, niso vključili celotnega spektra IQ. Če so posamezniki z ADHD, ki imajo komorbidno motnjo v duševnem razvoju ali ASD, izključeni iz genetskih študij, je to potencialna težava, saj to pomeni, da takšne preiskave ne bodo v celoti reprezentativne za klinično populacijo ali vključevale najtežje prizadete posameznike.
Kakšen vpliv ima vadba na ADHD?
Nedavni pregled študij je pokazal, da je vadba najučinkovitejši način za izboljšanje duševnih sposobnosti, ki jih pogosto prizadene ADHD , brez uporabe drog . Ti vključujejo stvari, kot sta razpon pozornosti in delovni spomin.
Druga študija je pokazala, da lahko aerobna vadba pomaga otrokom z ADHD , da razmišljajo fleksibilno ali se lažje prilagodijo novim situacijam.
Trerja študija je preučevala otroke, stare od 6 do 10 let. Ugotovljeno je bilo, da so imela dekleta z ADHD , ki se redno ukvarjajo s športom po pouku, do 12. leta starosti blažje simptome v primerjavi z dekleti, ki so se manj pogosto ukvarjale s športom.